Kulturni dan v Ljubljani natisni E-pošta

V našem dokaj monotonem življenju redkokdaj vidimo, slišimo, občutimo kaj, kar nas pusti brez besed. Redkokdaj nas nekaj tako preseneti, a je to v svetu umetnosti možno, če se ji le prepustimo. Dan v znamenju  umetnosti smo preživeli, ko smo se odpravili v Ljubljano v Cankarjev dom, Narodno galerijo in Narodni muzej Slovenije.

Najprej smo se ustavili v Cankarjevem domu. Občutki presenečenja so prevzeli mlade obiskovalce v dvorani že ob uvodni glasbi. Ljudje mnogokrat pozabimo na veličastnost klasične glasbe. Živimo obdani z moderno glasbo, zato smo nekako imuni za njeno lepoto. Ker pa je klasična glasba mnogim še neraziskano področje, nam ob poslušanju prinese občutke presenečenja, nekaterim celo kurjo kožo. Sama si redko vzamem čas, da se prepustim melodijam glasbe. To sem ta dan storila in moram reči, da sem bila povsem navdušena nad njo. Nikoli nisem poslušala takšne glasbe izven glasbene učilnice in me je ta obisk navdihnil, da jo bom še večkrat poslušala.

Nato smo obiskali Narodno galerijo Slovenije. Sliko lahko vidimo na fotografiji, a se to ne more niti primerjati z občutkom, ko  stojimo pred originalnim delom slikarja, kiparja. To na fotografijo zgubi svojo mogočnost tudi del  čustvenosti, nekako izgubi delček samega sebe. Delček, ki mu daje lepoto, sproščenost, tehnično dodelanost, ko delo vidimo, ne občudujemo z lastnimi očmi.

Ogledali smo si tudi Narodni muzej Slovenije. Stopali smo po stopinjah starih ljudstev, natančneje Rimljanov na našem ozemlju. Všeč mi je, da ti predmeti ohranjajo zgodbo naše preteklosti živo, kot tudi slike, ki smo jih videli v Narodni galeriji.

Na tem kulturnem dnevu sem uživala, kajti  imeli smo ravno dovolj časa, da smo uživali drug z drugim, glasbo, slikami in zgodbo naše preteklosti. Izlet v Ljubljano mi je pomagal odkriti lepoto umetnosti. Ugotovila sem, da se moramo včasih ustaviti in preprosto uživati.

 

Lucija Borak 1. A

 

 

Ležal sem v postelji ter pomislil, kakšen dan je za mano. In to ne dan, poln pregibanja nemških zaimkov in reševanja algebrskih problemov, temveč dan poln občutkov.

Bralca si ne bi želel  po nepotrebnem utrujati z dolgočasnimi podatki o tem, kako se je takšen dan začel. Naj bo dovolj, če povem, da sem večji del vožnje od najstarejšega mesta v Sloveniji do prestolnice zadovoljno dremal. Ob prihodu nas je že čakal meni najbolj pričakovan del dneva ­– simfonični orkester v Gallusovi dvorni Cankarjevega doma. Bolj kot se je bližal začetek koncerta, bolj sem bil na trnih. Ko smo vstopili v Gallusovo dvorano, me je navdušila njena mogočnost. Začutil sem, da sem vstopil v zelo veličasten prostor.

Koncert je bil tako veličasten kot sedem skladateljev v njegovem naslovu. Tokrat je bilo prvič, da sem poslušal simfonični koncert v živo, in moram priznati, da me je navdušil. Zvok, ki je prihajal iz resničnih glasbil, mi je napolnil ušesa veliko bolj kot katerikoli zvok iz zvočnika. Najbolj se mi je vtisnila v spomin simfonična pesnitev Richarda Straussa Tako je govoril Zaratustra. Delo, ki sem ga slišal že mnogokrat, a tokrat prvič v izvedbi resničnih glasbil ter glasbenikov iz mesa in krvi. Začutil sem, da je lepše poslušati klasično glasbo v živo, ker se zvoki vseh glasbil s pomočjo akustike dvorane zlivajo v popolno harmonijo.

Še vedno omamljen od harmonije zvokov sem se s preostalimi odpravil v Narodno galerijo. Sprva me dela, ki smo jih videli v galeriji, niso zanimala. Gotika, romanika in srednji vek name niso naredili velikega vtisa. Prva slika, ki ji je uspelo pridobiti mojo pozornost, je bila Salomonova sodba, ki sem si jo ogledal kar sam, saj vodička o njej ni ničesar povedala. Prevzelo me je spoštovanje do plemenitega kralja Salomona zaradi njegove modrosti. Modrost cenim in mi predstavlja eno izmed najpomembnejših vrednot človeka.

Naslednja slika, ki me je navdušila, je bila Tri dame iz družine Moscom. Zdaj, ko sem jo videl v resnici, ne samo na papirju, sem lahko prvič zares cenil njene podrobnosti. Skoraj sem lahko začutil mehkobo žameta in lahkoto čipke. Odsevi so bili naravnost neverjetni. Miza na sliki deluje, kot da bi bila popolnoma gladka, in akvarij, kakor da bi bil iz pravega stekla.

Zadnja slika, ki bi jo želel izpostaviti, je Groharjev Sejalec. Slika je bila postavljena na konec dvorane, v katero smo prišli z druge strani. Najprej sem videl sejalca na polju in kozolec v ozadju. A bolj ko sem se bližal, manj sem videl na sliki, dokler se nisem zalotil z obrazom skoraj v sliki. Slika me je očarala z lastnostjo, da jo moraš gledati od daleč, da vidiš, kaj je njen motiv. To sem razumel kot nekakšno poosebitev življenja. Pogledati moraš od daleč, da razumeš bistvo. V galeriji je bilo še mnogo drugih slik, vendar so mi te tri najbolj ostale v spominu, še posebej Sejalec.

Sledil je odmor za kosilo, med katerim sem se dobro okrepčal. Naslednji ogled na seznamu je bil Narodni muzej. Veliko razstavnih eksponatov se mi je zdelo zanimivih, a naštel bom le najpomembnejše.

Prva je bila paleolitska piščal, ki me je spomnila na čudoviti koncert v Cankarjevem domu, ter me opomnila na pomen glasbe. Naslednji je bil drevak, ki je bil veliko daljši, kot sem pričakoval. Ob njem sem občudoval, koliko dela so graditelji čolna morali vložiti v njegovo izdelavo, še posebej zato, ker je iz enega kosa debla. Zadnji izmed najzanimivejših razstavnih predmetov je bil kip Emonca. Ker sem do takrat misli, da je to majhen kipec, sem zdaj občudoval njegovo velikost. Emonec me je tudi opomnil na velikansko moč Rimskega imperija.

Z nekaj novega znanja zgodovine smo se odpravil na zaključni del – samostojen ogled mesta. Ta del kulturnega dneva mi je bil še posebej zabaven. Pohajkovali smo po začrtani poti, se pri tem večkrat izgubili, in opazovali različne mostove na Ljubljanici. Najbolj sem bil vesel, ko smo srečali nekdanjega sošolca iz osnovne šole. Kmalu smo se na tistem mestu zbrali skoraj vsi predstavniki nekdanjega 9. c-razreda in z njim kramljali.

A čas je bežal in morali smo naprej. Od vseh stvari, ki sem jih videl na ogledu mesta, sem si najbolj zapomnil kitico Janeza Menarta pod Herkulovim vodnjakom. Govori o tem, kako je treba življenje uživati, saj se samo  obrneš okrog in si že star.

Po koncu ogleda smo se polni novih doživetij ponovno zbrali na Kongresnem trgu, šli na avtobus in se utrujeni odpeljali domov.

 

Matija Berden Strelec 1. A