Rusija po rusko natisni E-pošta

Tilen Kolar se je kot predstavnik slovenske mreže UNESCO ASP šol udeležil 9. mednarodnega ekološkega foruma, ki je od 19. do 24. maja 2015 potekal v sibirskem Khanty – Mansijsku. Forum je poteka pod naslovom "One Planet - One Future", letošnji moto srečanja mladih iz 14 držav Evrope in Azije pa je bil "Zaščititi in ohraniti!". Tilen je na konferenci predstavljal projekt "Jaz - onesnaževalec?", s katerim so se v preteklih mesecih ukvarjali dijaki Gimnazije Ptuj v okviru kluba UNESCO.

V dneh, letih, ko podobo sveta presojamo na podlagi medijev, ki nas vsakodnevno oblegajo enkrat z dobrimi, drugič s slabimi novicami, menim, da se moramo večkrat vprašati, ali lahko sodimo državo, regijo, ne da bi se tja v resnici odpravili, kaj raziskali. Država so ljudje in ne samo sodobna medijska percepcija.
Tako sem se v mesecu maju s profesorico Natašo Kostanjevec odpravil proti deželi reke Volge, prostranih nižin in težke industrije, državi, ki je zadnja leta tarča kritik in pestrega dogajanja v mednarodni politični sferi – Rusijo. Natančneje v sibirsko mesto Khanty-Mansysk. Pot se je pričela v beli Ljubljani, saj na osebno presenečenje Adriina letala v Moskvo letijo kar trikrat na teden. Pristali smo na za naše razmere precej velikem letališču, kjer se je že dal začutiti utrip države, ki je še zmeraj nekoliko zakrita v tančico blagega komunizma, včasih skrito, drugič razkrito. Na letališču sem se že spoznal z redkimi udeleženci UNESCO foruma, ki so govorili angleško in v tej družbi sem v prihodnjih dnevih doživel marsikaj. To so bili Finka, Madžar, Slovakinja, Bolgarka in Rusinja. Prvi dan smo občutili bedo moskovskega prometa, saj smo pri menjavi letališča z avtobusom za prevoz porabili 3 ure. Presedlali smo na letalo ruske letalske družbe za nočni polet do Sibirije in nerad priznam, da je v meni bilo prisotnega nekoliko strahu, ki pa se je kasneje izkazal za neutemeljenega, saj je bilo potovanje prijetno in udobno.
Šok. Pristali smo v mrzli Sibiriji, domovini medvedov, nafte, močvirij. Po menjavi 4 časovnih pasov, 24 ur (ali več) brez spanca, smo bili res izčrpani, zato je kulturni program, ki so nam ga gostitelji ob 4.00 zjutraj pripravili na letališču v mojih spominih zavit v meglo. Nas je pa pokonci držala želja videti in spoznati to novo pokrajino, val  navdušenja in medkulturnega dialoga, a smo ob prihodu v hotel ljub temu podlegli spancu. Urniki konferenčnih dni so bili skorajda identični, konference, predavanja, delavnice, ogledi. Skozi moje bivanje v Rusiji sem spoznal, da problem Rusov ni toliko neznanje angleščine (čeprav dejansko pri mnogih ne presega osnovnih besed kot so hello in thank you), ampak predvsem nekakšen strah pred tujci, pred nečim novim, kar po mojem mnenju sega nazaj v zgodovino. Po drugi strani pa je kar nekaj mladih Rusov prihajalo k nam, k mednarodni ekipi, saj so z nami hoteli vaditi angleščino. V zameno sem pridobil osnovno znanje ruščine, ki pa je lažja, kot sem pričakoval.
V Rusiji sem se naučil tudi, da Slovenci premalo cenimo, kar imamo, in kvaliteto lastnega dela. Ko sem z dijaki iz Rusije in od drugod govoril o  mednarodnih projektih in izmenjavah, ki jih ponujajo njihove šole, sem ugotovil, da se kljub majhnosti Slovenije in obrobnosti ptujske gimnazije z nami težko primerjajo. Zato pa so se toliko bolj potrudili pri pripravi foruma, kar je bilo včasih kar nadležno, saj so zmeraj nekoliko ovirali svoboden evropejski duh in željo po raziskovanju okolja. Seveda jim tega ne gre preveč zameriti, saj se mora človek pri potovanjih naučiti nekakšnega bontona, torej, da se prilagodiš kulturi in načinu obnašanja države, kajti le tako lahko na lastni koži občutiš to, kar ti sicer nobena turistična agencija ne more zagotoviti – čutenje utripa države.
Drugi dan druženja smo udeleženci na karseda zanimive načine morali predstaviti projekte naših šol. Ob poslušanju dijakov iz Rusije ter iz drugih držav bivše SZ, ki so imeli svoje govore in predstavitve  vnaprej napisane in tako tempirane na čas, ki jim je bil odmerjen, da so vmes komaj dihali, me je kar zmrazilo. Prosojnice od vrha do konca popisane s pomembnimi podatki ter govori, ki so nekako spominjali na streljanje mitraljeza. Moja predstavitev je bila zamišljena povsem drugače. Le kako bo sprejeta? Profesorica me je spodbujala, da sem ostal pri svojem konceptu: preprosto, sproščeno, z lastnimi besedami. Izkazalo se je, da je bila to zelo dobra poteza, saj sem na zaključni proslavi dobil priznanje za najboljšo predstavitev, na kar moram priznati, sem zelo ponosen.
Ker zelo rad pišem o hrani, bi se dalo o ruski hrani napisati marsikaj, ampak menim, da to ni glavna tema tega sestavka, zato ji bom namenil le nekaj besed. Mnogi tujci, zlasti Azijci, menijo, da evropska hrana ni dovolj začinjena oz. da ji nekaj manjka. Sam sem v Rusiji začutil in okusil podobno, kar me je kar presenetilo. Hrana je bila osnovana na čistih okusih surovin v hrani, torej čisti okus ribe, zelja, rdeče pese, krompirja. Kar se ponudbe hrane v hotelskih restavracijah tiče, pa velja podobno kot sicer v družbi: nobenih odstopanj. Tu ni vegetarijancev, veganov, jaz ne maram tega ali ne smem onega – so le siti ali lačni. Po drugi strani pa sem bil presenečen, da sem na trgovinskih policah zasledil skorajda vse zahodnjaške prigrizke, pijače, hrano za živali - glede na to, da nam mediji prikazujejo črni scenarij na ruskih trgovinskih policah.
Po veliko novih dogodivščinah, stkanih mnogih mednarodnih vezeh, prijateljstev, po prejemu nagrade je napočil zadnji dan in čakal nas je hladen jutranji let do Moskve. Priznam, da smo bili zaradi natrpanih urnikov prejšnjih dni, nočnega sonca, časovne razlike in druženj pozno v noč vsi tako zelo zaspani, da pretirano čustvenega slovesa ni bilo.
Po pristanku v Moskvo sva se s profesorico z ekipo grških profesorjev ter dijakinjo in profesorjem iz Slovaške odpravila na hiter potep po Moskvi. Spet sem začutil tisto rusko potrebo po pretiranem redu, kontroli, neodstopanju, strahospoštovanju Kremlja … Spet smo se soočili z ruskim neznanjem tujih jezikov –pa vendar, na koncu smo vedno dobili informacije, ki smo jih potrebovali. Seveda pa nam je 13 milijonska Moskva pokazala povsem drugačen obraz Rusije, kot je bil tisti, ki smo ga videli v Sibiriji: tako slikovita, živahna, urejena, svetovljanska.
Premalokrat se zavedamo, da postajamo le sledilci podob, ki nam jih mediji vsiljujejo na vsakem koraku. Mislimo, da poznamo svet, čeprav se v njega ne podamo in se ne potrudimo, da bi pridobili dovolj zanesljivih informacij. Tako si ustvarjamo popačene ali celo napačne poglede, potem pa na temelju tega sodimo svet in dogajanje v njem. Da, imel sem priložnost, da sem začutil Rusijo po rusko in ne Rusijo po zahodno. Vsekakor nepozabna življenjska izkušnja.

Tilen Kolar