Umetnostno-zgodovinska ekskurzija natisni E-pošta

V sredo, 16. 10. 2019, smo se dijaki 2. c in d razreda s časovnim strojem vrnili v čas rimske antike in v srednjeveški čas, ko so živeli grofje Celjski. Na ekskurziji pa nas niso zanimali le družinska nasledstva, vojna osvajanja in takratni način življenja, temveč tudi kulturni, umetniški in arhitekturni dosežki tistega časa.

Najprej smo se po zgodovinski časovnici spustili v čas Rimljanov. Pot nas je odpeljala v našo neposredno bližino, na Zgornji Breg. Tam smo si ogledali III. mitrej. Čeprav njegova zunanjost na prvi pogled ne daje vtisa verskega obrednega prostora, to prikazuje njegova notranjost  z reliefnimi ploščami obredov in čaščenj, posvečenih bogu Mitri, s poudarjeno vrednoto moralno-etične čistosti, ki izstopa že, ko vstopimo v sam prostor. Vodič nam je tudi razložil, da je rimska Poetoviona sodila med največja središča mitraizma v Evropi zaradi pomembne lege in statusa kolonije v preteklosti. Kljub odkritim mitrejem in vsem rimskim izkopaninam na Ptuju se velikokrat ne zavedamo pomembnosti mesta v rimski zgodovini.

Po ogledu III. mitreja smo se odpravili do Šempetra, kjer smo se sprehodili po šempetrskem »mestu mrtvih«, ki je v 60. letih prejšnjega stoletja nastalo po naključju. Grobnice v nekropoli so insitu, kar pomeni, da so postavljene na približno istem mestu, kot so jih našli. To je našemu ogledu dodalo še posebno avtentičost, saj smo si lahko lažje predstavljali grobnice v taki podobi, kot so izgledale v antičem času. Vsak izmed nas si je gotovo zapomnil vsaj eno izmed dveh najbolj opaznih grobnic v nekropoli: Enijevo in Spektacijevo grobnico. Enijeva grobnica velja za najlepšo grobnico v nekropoli zaradi njene detajlirane zunanjosti, ograje, ki jo obdaja in mitoloških zgodb na reliefnih ploščah. Spektacijeva grobnica pa naš pogled pritegne že od daleč, v nekropoli izstopa zaradi svoje veličastne velikosti, saj v višino sega več kot osem metrov.

Ekskurzijo smo nadaljevali v Celju, na Knežjem dvoru oziroma Pokrajinskem muzeju Celje, kjer smo se razdelili v dve skupini. Vsaka skupina si je najprej ogledala eno razstavo, po odmoru za kosilo pa še drugo. Razstava, ki nosi naslov Mesto pod mestom, nam je omogočila, da smo se z vodičko spustili nekaj metrov pod zemljo in hodili po rimski Celei. Celje je bilo za antični čas belo mesto, z velikim forumom, ki za razliko od tradicionalnih rimskih mest ni bilo pravokotno grajeno, saj ga niso zgradili Rimljani. Spoznali smo tudi napreden in na nek način moderen način razmišljanja Rimljanov o »cevastem« sistemu ogrevanja.

Druga razstava se je nanašala na Celjske grofe, ki so »čez noč« postali ena izmed vodilnih plemiških družin v srednjem veku. Spoznali smo lahko njihovo družinsko drevo in razloge za tragično izumrtje rodbine. Družina Celjskih grofov pa nam na edinstven način prikazuje preudarno uporabo znanja in moči, da lahko v življenju dosežemo tudi nekaj, kar se nam v nekem trenutku zdi nemogoče. Na koncu smo si lahko ogledali še lobanje nekaterih članov družine Celjskih.

Po ogledu obeh razstav smo samostojno v manjših skupinah raziskovali »sodobno« mesto Celje. Od Knežjega dvora so nas navodila peljala do prostorov Stare grofije, pred Savinškov kip Splavarja, do obrambnega stolpa ob stavbi Slovenskega ljudskega gledališča Celje in do nekdanje Ljudske posojilnice, ki jo pripisujemo slovenskemu arhitektu Jožetu Plečniku. Sprehodili smo se tudi po Trgu celjskih knezov, kjer stoji stavba nekdanjega Celjskega narodnega doma, v kateri se danes nahaja Mestna občina Celje. Samostojni potep smo zaključili na Krekovem trgu, kjer stoji kip Alme M. Karlin. Od tam smo se odpravili na še zadnji del naše umetnostno-zgodovinske ekskurzije, na ogled Starega gradu Celje.

Celjski grad lahko po času nastanka primerjamo z našim ptujskim gradom, saj sta bila zgrajena v istem času. Grad v Celju pa je kljub boljši strateški legi slabše ohranjen kot ptujski. Povedali so nam, da so grad gradili več kot 300 let, v osmih fazah. V spodnjem delu smo si ogledali rekonstrukcije mučilnih naprav tistega časa. Za konec pa smo se lahko povzpeli na najvišjo razgledno točko gradu, s katere smo imeli pogled na vse štiri strani mesta Celje.

Po ogledu gradu smo se odpravili proti domu, polni novega znanja pa tudi obnovljenega starega. Časovni stroj nas je vrnili nazaj v 21. stoletje, ko nam o zgodovini pričajo ostanki in izkopanine, kakršne smo si ogledali na ekskurziji. Danes med nami zagotovo ni dijaka, ki ga ne bi navdušila in pritegnila vsaj kakšna izmed znamenitosti, ki so nam bile predstavljene v celem dnevu.

 

MANJA DOKL, 2. C