Strokovna ekskurzija na Poljsko (Auschwitz-Krakov) natisni E-pošta

Na Gimnaziji Ptuj imamo dijaki veliko možnosti za širjenje svojega znanja s pomočjo številnih strokovnih ekskurzij v različne evropske države in po  svetu. Tudi letos smo se dijaki četrtih letnikov odpravili na strokovno ekskurzijo na Poljsko. Potekala je od četrtka,  7. novembra,  do sobote,  9. novembra 2019.  V program je bil vključen ogled  koncentracijskega taborišča Auschwitz – Birkenau in mesta Krakov…

Ekskurzija mi je dala misliti. Že takoj ob vstopu v Auschwitz (Oświęcim) se je začutila posebna tišina, tista,  ki človeka napolni s čustvi in grozo. Glas vodičke je bil zelo otožen in opominjal nas je na bolečino, poniževanje, trpljenje, strah, grozo in muke, ki so jih preživljali taboriščniki…..

Posebej smo se zamislili, ko smo imeli možnost vsaj delno (zaradi časovne  omejitve) prelistati več metrov dolgo knjigo z vsemi znanimi imeni umrlih. Zadnji del  knjige je veliko praznih strani, kar simbolično ponazarja dejstvo, da imena vseh umrlih ne bomo nikoli poznali…..

Ko sem po ogledu premišljevala o vsem videnem, nikakor nisem razumela, kako je lahko človek takšen do sočloveka in, kako se lahko človek sploh domisli takšnih brutalnih načinov, ki škodijo sočloveku. V današnjem času se moramo še posebej zavedati grozot, ki so se zgodile in se neprestano opominjati, da moramo poskrbeti za sočloveka in gojiti ljubezen med sabo. Auschwitz je eden izmed redkih krajev na svetu, kjer rek »upanje umre zadnje« drži kot pribito…..

 

Urška Kiselak, 4. b

 

 

…Bila sem presenečena, saj nisem čutila samo groze, ampak me je skozi ves ogled spremljal tudi občutek krivde. Ti ljudje so namreč morali pretrpeti grozne muke, da mi lahko danes živimo drugače, lepše……

Pretresljivo je bilo poslušati  o žrtvah, med katerimi so prevladovali Judje, videti sobe las, čevljev, pripomočkov invalidnih ljudi, očal…..

Težko je bilo verjeti, da so bili med žrtvami tudi otroci. Sprva se ni mogoče zavedati škode, ki so jo nacisti prizadejali, po njihovem mnenju manj vrednim narodom…

V Birkenau (Brzezinka) so na spomeniku napisana posvetila vsem žrtvam, v triindvajsetih jezikih, tudi slovenskem….

Menim, da bi si vsak posameznik moral vsaj enkrat v življenju ogledati obe taborišči in se seznaniti s posledicami, ki jih prinese vojna. Tako si nihče na tem svetu ne bi več želel vojne, jo podpiral ali pa dojemal kot možnost reševanja kakršnegakoli konflikta…

Naslednji dan smo si ogledali nekdanjo prestolnico Poljske. Najbolj me je navdušila arhitektura, parki, mir in nekakšna prikupnost mesta kot celote. V  spominu mi je ostal prizor starejše ženske, ki sedi za mizico ob oknu kavarne in rešuje križanko, ki obsega celotno stran v časopisu. Prizor me je navdal z občutkom miru in željo, da bi tudi sama imela možnost tako uživati starost….

Moj pogled so kar naprej kradli čudoviti konji, vpreženi v kočije….

Vstopili smo tudi na dvorišče najstarejše univerze, ki danes med drugim služi za podelitve diplom. Prava žalost, da so nekatere današnje fakultete v sklopu univerz moderno grajene, sama bi se namreč na predavanje raje sprehodila skozi takšno dvorišče….

 

Nataša Ozvatič, 4. b

 

Dijaki na dvorišču Muzeja Jagielonske univerze v Krakovu (foto: arhiv šole)