Ekskurzija v južno Francijo natisni E-pošta
3.–8. 3. 2012

Že na začetku šolskega leta smo izvedeli, da bo letos na programu za dijake francoščine ekskurzija v Francijo. Četudi se nam je marec zdel še zelo daleč, smo se že takrat veselili obiska te države. Nestrpno čakanje pa je v soboto, 3. marca 2012, obrodilo sadove – kdor čaka, dočaka! Nekateri utrujeni, drugi naspani, vsi pa v razburljivem pričakovanju potovanja smo odrinili na pot.

Po dolgi nočni vožnji smo v nedeljo zjutraj prispeli v obalno mestece Menton. Ta dan je bil naš glavni cilj ogled tradicionalnega festivala agrumov, kjer je ob ogromnih skulpturah iz rumenih in oranžnih sadežev, ki so predstavljale vsaka svojo francosko pokrajino, potekal tudi karneval, ki so se ga udeležile skupine iz več držav sveta.

Po ogledu tega zabavnega sprevoda smo se s polnimi lasmi konfetov vrnili na avtobus in se na poti v Nico ustavili še v drobnem, a dih jemajočem Monaku, drugi najmanjši državi na svetu. Po ogledu tamkajšnjih znamenitosti in luksuznih jaht, hotelov ter igralnice smo po zaspani vožnji vsi že precej utrujeni prispeli v Nico, kjer smo se nastanili v hotelu.

Casino de Monte-Carlo

V ponedeljek smo dan pričeli z ogledom Nice - starega mestnega jedra, ruske cerkve in slovite Angleške promenade tik ob morju. Pot smo nadaljevali proti vasici Eze, kjer smo se prepustili nežnim dišavam v znameniti parfumeriji Gallimard. Ogledali smo si tudi cerkvico, ki se je dvigovala nad vasjo, potem pa smo odrinili proti mestu Aix-en-Provence, mestu, ki so ga zaznamovali pisana zgodovina in znamenita francoska imena, kot so Cezanne in Zola. Oči smo si napasli na artistični ekscentričnosti Cezannovega ateljeja in prisluhnili francoskemu vodiču, ki nam je z žarom v glasu poskusil ustvariti podobo o življenju tega umetnika.
Ob prihodu v Avignon naslednji dan smo kaj kmalu spoznali, da je Avignon mesto, vredno papeške rezidence in da upravičeno uživa svoj sloves. Mogočna papeška palača se je s svojimi kamnitimi zidovi dvigovala nad prostrani trg in v svoji veličini zasenčevala drobne mimoidoče turiste z njihovimi fotoaparati. Ob pogledu na njeno veličastno obličje smo bili presunjeni in z radovednostjo ter strahospoštovanjem smo se podali v njeno notranjost.

Palais des papes, Avignon

V mestni hiši smo si ogledali doprsni kip Marianne, ki je simbol svobode, enakosti in bratstva. Prosti čas smo izkoristili za sprehod po mestu in nakupe. Nekateri smo si privoščili pravo francosko kosilo - raco v pomarančni omaki, pečen krompir s paradižnikom in sladico »crème brûlée«.
Na poti v srednjeveško mestece Aigues mortes v močvirski pokrajini Camargue smo se ustavili še ob veličastnem rimskem akvaduktu Pont du Gard, ki že dolgih dvatisoč let vztrajno kljubuje času.

Pont du Gard

V Arlesu smo največ pozornosti posvetili rimski areni in gledališču,  kjer nam je vodička praktično demonstrirala, kako dobro so Rimljani obvladali pravila akustike. Ravno ob sredah je v Arlesu tudi semanji dan, zato smo se sprehodili po tržnici, ki je potekala vzdolž mestnega obzidja. Dolge vrste stojnic so ponujale sadje, zelenjavo, pa tudi vso mogočo kramo, od starin do predmetov dvomljivega izvora.

Théâtre antique, Arles

Kako hitro je napočil trenutek, ko smo odrinili proti domu! Vsi smo bili rahlo otožni, toda tolažila nas je misel, da se bomo na poti domov ustavili še v pristaniškem Marseillu in Cannesu, svetovno znanem po vsakoletnem filmskem festivalu. V Marseillu smo si ogledali čudovito cerkev Notre Dame de la Garde, v Cannesu pa poslovno in trgovsko središče mesta, polno igralnic, hotelov ter butikov znanih modnih kreatorjev.

Pogled na Marseill

In tako smo se, sprašujoč se, kam so tako hitro zbežali štirje dnevi v Franciji, odpravili proti Sloveniji. Preden smo se povzpeli na avtobus, smo se še poslednjič ozrli po glamuroznem Cannesu ter globoko vdihnili morski zrak, ki je polnil ozračje ob Azurni obali. Avtobus pa je počasi odpeljal …

Udeleženci ekskurzije

V utrujenem in mrzlem četrtkovem jutru se je na šolskem parkirišču končalo naše potovanje v Francijo. Tam so nas že čakali starši, ki so nam pomagali strpati kovčke v prtljažnike in utrujeni od dolgega in napornega potovanja smo se odpravili vsak proti svojemu domu, vsak v svojo toplo posteljo. Minuli dnevi so bili dnevi nepopisnih doživetij, novih poznanstev in sklenjenih prijateljstev, dnevi učenja francoske kulture, zgodovine in jezika. Kljub temu da je neprestano vel hladen veter, smo si z žarom in zanimanjem ogledovali slikovito pokrajino Provanse, ki se je razprostirala, koder je segel pogled, zapuščino ljudstev, ki so nekoč živela na teh ozemljih ter mesta, polna priložnosti. Francije si v teh dnevih nismo le ogledali, temveč smo jo tudi živeli in s svojo lepoto ter duhom se je v naš spomin vtisnila kot nekaj toplega, pisanega in edinstvenega.

Nace Zavrtanik, 3. b                                                         
Uredila: Tatjana Gašparič