Srečanje UNESCO ASP šol v Kobaridu natisni E-pošta

Naša šola je aktivno vključena v mrežo Unesco šol. V četrtek, 4. oktobra 2012, smo se štiri   dijakinje 2. d oddelka,  Petra Noterzberg, Aleksandra Milošič, Maja Plohl in Urška Bratušek,  s   profesorico Jelko Kokol Plošinjak udeležile nacionalnega projekta Gimnazije Nova Gorica Meja, ki je potekal   na Osnovni šoli Simona Gregorčiča pod geslom »Iskra pod pepelom«.  Glavna tema srečanja je bil Tolminski kmečki upor, zadnji izmed večjih slovenskih uporov. Aprila prihodnje leto  bo 300-letnica tega znamenitega punta.  Ker smo gimnazijke in UNESCO-vke, smo želele o tej temi že prej kaj izvedeti, zato smo že pred odhodom namenile veliko časa raziskovanju vloge in pomena Tolminskega punta .

 

Vas zanima, kakšna so bila naša doživetja? Predstavljamo vam celoten, po našem mnenju zelo zanimiv dan.
Na pot smo se odpravile že v zgodnjih jutranjih urah. Ker vse dijakinje zelo rade spimo, smo prespale večino štiriurne vožnje na Goriško, zato nismo mogle občudovati jutranjega razgleda na reko Sočo. V Kobarid smo prispele okrog desete ure zjutraj in bile presenečene, ko smo ugotovile, da so se srečanja v veliki večini udeležile osnovne šole in da smo ena redkih srednjih šol oziroma gimnazij. Najprej smo si ogledali raznolik  kulturni program, ki ga je pripravila osnovna šola v sodelovanju z dijaki iz Gimnazije Nova Gorica. Vodilna misel je bila svoboda posameznika in skupnosti skozi čas. S svojo prisotnostjo nas je počastil tudi sin pisatelja Franceta Bevka, Marjan Bevk.
Nato smo se po slikoviti Gregorčičevi ulici odpravili do osnovne šole, kjer so potekale različne delavnice na temo kmečkega  upora. Na voljo so bile glasbena, likovna, haiku in zgodovinska delavnica. Sodelovale smo  v zgodovinski, saj je bil naš namen dopolniti znanje o uporu. Pod vodstvom zgodovinarja smo se pogovarjali o predhodnih največjih slovenskih uporih, ki so posredno vplivali na že omenjenega, zadnjega med njimi. V teh 235 letih se je torej  zgodilo 5 večjih in več kot 140 manjših oziroma lokalnih uporov. Prvi taki upor je potekal leta 1478 na Koroškem, leta 1515 pa je upor zajel vso slovensko območje. Leta 1573 so se uprli kmetje na obeh straneh slovensko-hrvaške meje. Iz tega punta je znano kronanje vodje upora Matije Gubca 1574. leta v Zagrebu. Naslednji upor je bil leta 1635, zadnji veliki pa je bil Tolminski punt 1713. Kmetje so bili vedno bolj nezadovoljni zaradi povečevanja davkov, dokončno pa so se uprli, ko so od njih zahtevali dodaten davek na meso in vino. Zanimivi so se nam zdeli predvsem banalni povodi za ta zadnji upor. Glavni birič na Goriškem, Janez Bandelj, se je namreč odločil, da bo izterjal davke, ki jih revni kmetje več niso bili sposobni plačevati. Njegov brat, ki je kot duhovnik služil na Tolminskem, je pri maši pridigal, da morajo spoštovati deželno oblast in plačati dajatve. Kmetje so se duhovniku, ki naj bi bil njihov vodnik in dušni pastir, uprli in ga izgnali, le-ta pa se je zatekel k svojemu bratu. Drugi tak povod je bil, ko so kmetje zgrabili mitničarja, ga  pretepli in mu vzeli denar, on pa je seveda poročal nadrejenim. Najbolj krute pa so bile kazni. Da bi nadaljnje upore zatrli že v kali, so enajst upornikov v Gorici obglavili, ostalim naložili dolgo zaporno kazen in jim za nameček odvzeli zemljo.
Nezadovoljstvo kmetov se je zmanjšalo, ko sta vladarica  Marija Terezija in njen sin Jožef II. (vladala 1740‒1790) uvedla številne reforme in izboljšala gospodarstvo.
Po uri in pol delavnic smo se odpravili v avlo šole, kjer nam je znana slovenska igralka Nataša Konc Lorenzutti prebrala del Bevkove mladinske povesti Zgodba pod brezo, ki govori o mladem fantiču Tončku v času fašistične Italije. Zgodba nas je vse pritegnila, zanimalo nas je seveda, kako se  nadaljuje, vendar žal nismo imeli časa, da bi nam gospa Konc  prebrala kaj več kot samo odlomek. Po kosilu se je vsaka delavnica na kratko predstavila, vsi profesorji,  naši spremljevalci, so prejeli za svojo šolo potrdila  o udeležbi na srečanju.
Na poti nazaj smo opazovale čudovito pokrajino ob reki Soči vse tja do Nove Gorice, nato pa izmenjevale vtise, se predale vožnji in spet malo zaspale.
Na Ptuj smo prispele v mraku in doživele presenečenje, ki ga ni pričakovala nobena. Na šoli je prav takrat potekalo srečanje  učiteljev iz našega okolja, saj je bil  prihodnji dan svetovni dan učiteljev.  Kot slavnostni govornik se je z njega  prav takrat odpravljal sam predsednik države, dr. Danilo Türk, ki nas je iz avtomobila lepo  pozdravil in pomahal.
Zadovoljne smo se odpravile domov. Bile smo  polne novega znanja in izkušenj. Prepričane smo, da je potrebno tovrstna srečanja spodbujati, saj se z njimi širijo plemenite misli in ideje, ki bi jih morali vsi ljudje spoštovati. Želja po svobodi in miru je le ena izmed njih.

Aleksandra, Petra, Maja, Urška