OMAN • CONNECTING CULTURES 2013 natisni E-pošta

Program Connnecting cultures, ki je bil ustanovljen leta 2004, in velja za vodilni projekt za promocijo medkulturnega dialoga med mladimi, podpira organizacija UNESCO v  Parizu  in Dohi.
V partnerstvu z Ministrstvom za izobraževanje Oman in s  finančno podporo MBI Al Jaber Foundation in centra Sultan Qaboos Cultural Centre v Omanu program vsako leto trem skupinam mladih zahodnega in arabskega sveta omogoči enkratno  izkušnjo:  5 dni potovati peš in na kamelah, 5 dni živeti medkulturno, debatirati, deliti izzive in poglede v omanski puščavi Sharqiya Sands.
Februarja 2013 je potovanje imelo še posebej pomembno nalogo, saj je proslavilo 60. obletnico obstoja UNESCO ASP mreže šol in v projekt so bili povabljeni le mladi iz UNESCO ASP šol. Posebej smo ponosni, da je slovenske šole zastopal ptujski gimnazijec Vito Vidovič Bitchende, ki je tako strnil svoje vtise ...

Medkulturni dialog v omanski puščavi

Pisana druščina
Na poti po puščavi smo bili od 1. do 5. februarja 2013. Cilj projekta, v katerega so bili vključeni mladi iz različnih evropskih držav in Omana, je bil povezovanje kultur in rušenje stereotipov, ki vodijo v konflikte med pripadniki različnih kultur. Udeleženci projekta smo bili fantje stari od 16 do 20 let, po en predstavnik iz  evropskih držav Danske, Nemčije, Švice, Velike Britanije, Poljske, Finske, Francije in Slovenije ter devet predstavnikov iz Omana. Celoten projekt ni bil zanimiv le zaradi nacionalne pisanosti sodelujočih, ampak tudi zato, ker se je program v celoti odvijal v puščavi, tako  potovanje, kot delavnice.

Obrazi puščave
Ko smo potovali iz glavnega mesta Muscat sprva ni kazalo, da potujemo v puščavo, saj so nas z vseh strani obdajale gore. Te so tako visoke, da je na nekaterih možno najti celo sneg. Čez čas se je površje le začelo uravnavati in naenkrat so se namesto ostrih vrhov na obzorju pokazale peščene sipine. Vožnja iz glavnega mesta v puščavo je trajala  tri ure, v katerih smo imeli možnost v živo spoznati  navade omanskih voznikov. Globe za prekrške v prometu so v Omanu zelo nizke, zaradi česar se udeleženci prometa počutijo neizmerno svobodne. Posledica tega je izjemno veliko število žrtev prometnih nesreč. Tako v državi z samo dvema milijonoma ljudi dnevno na cesti v povprečju umrejo tri osebe. Ko smo končno prispeli v majhen  beduinski camp namenjen popotnikom, ki se odpravljajo na pot po puščavi, smo za dobrodošlico bili deležni okroglih trideset stopinj. Razdelili smo si nahrbtnike, spakirali vse nujno za naslednjih 5 dni bivanja  v puščavi in začeli potovanje.
Sprva se je tu in tam še pojavil kakšen zelen grmiček, a je vso zelenje sorazmerno z našim napredovanjem v notranjost puščave izginilo. Zamenjali so ga v soncu se bleščeči skeleti koz in kamel, ki smo jih pogosto videvali razmetane po pesku. Prav tako v zraku ni bilo možno opaziti nobenega mrčesa. Skratka, nobenih znakov življenja. Samo sonce, modro nebo in pesek kamorkoli se ozreš. Ko se vzpneš na peščeno sipino in opazuješ vso to prostranost okoli sebe, te nehote prevzame občutek prostosti, ki ga na sončni strani Alp ni mogoče izkusiti. Ko se spusti noč, se temperature hitro spuščajo, tudi  do deset stopinj Celzija. Tišina, ki takrat zavlada, je tako popolna, da skoraj lahko slišiš svoje misli. Mestne luči so daleč stran, zato se zvezde zdijo svetlejše in večje. Na plano iz svojih skrivališč prilezejo škorpijoni, ki predstavljajo veliko, a hkrati tudi skoraj edino nevarnost puščave. Na enega od teh strah vzbujajočih členonožcev smo naleteli tudi v našem taboru.

Svoboda proti tradiciji
Več  sem se pogovarjal s fanti iz Omana, bolj sem bil navdušen nad njihovo prijaznostjo, vljudnostjo in zanimanjem za zahodno kulturo. Vsi po vrsti so povedali, da je prijaznost do tujcev v njihovi kulturi zapovedana in samoumevna. Čeprav so mnogi segmenti naše kulture v nasprotju z njihovimi prepričanji, so  pokazali razumevanje in veliko mero odprtosti.
Vsak dan potovanja smo imeli tudi delavnice v obliki  odprtih razprav, v katerih smo se pogovarjali zlasti o kulturi ter iskali vzporednice, nasprotja ter vzroke za nesporazume. Skozi debato se je pokazalo, da imajo omanski kolegi med sabo skoraj povsem enake vrednote. Brez izjeme so kot svoje tri temeljne vrednote izpostavili družino, tradicijo in religijo. Ravno nasprotno so se mnenja pri Evropejcih močno razlikovala. Kot edina skupna vrednota se je izkazala svoboda.
Omanci so globoko verni ljudje. Ne le v religioznem smislu, temveč  verjamejo  tudi v pravičnega sultana in tradicijo svojih staršev. Več fantov me je vprašalo, ali imamo v Sloveniji kralja ali kraljico. Ko sem jim odgovoril, da ne poznamo nič od tega, saj je Slovenija že od začetka demokratična republika, so bili začudeni. Izrazi parlament, demokracija in volilna pravica so jim bili tuji, po obrazložitvi pa so se vsi strinjali, da je demokracija sicer čisto O.K., a svojega sultana vseeno ne bi hoteli zamenjati. »Poglej, to je naš Sultan!«, so s širokimi nasmeški vzklikali, ko smo se na poti iz puščave peljali mimo kakšnega obcestnega plakata z njegovim portretom. Popolnoma so poslušni svojim staršem, ki imajo velik vpliv pri izbiri zakonskega partnerja in poklicne poti. Ko sem enemu izmed njih postavil vprašanje, če mu to ustreza, je odgovoril, da je takšna pač tradicija in da je zato to lahko le nekaj dobrega.

Vito Vidovič Bitchende

Spletna povezava Connecting cultures