Literarni natečaj Evropa v šoli natisni

1. MESTO NA DRŽAVNEM NIVOJU LITERARNEGA NATEČAJA EVROPA V ŠOLI

(zmagala je Mateja Golc iz 2. a)

 

 

Evropa v šoli 2019

Snemimo roza - modra očala: ustvarjajmo družbo enakih možnosti in priložnosti za dekleta in fante

Enake možnosti in priložnosti za dekleta in fante? Moram reči, da sem potrebovala kar nekaj časa, preden se mi je porodila ideja, o čem bi lahko pisala. Verjetno zato, ker sem o tej temi vedela premalo. Zdi se mi namreč, da je v naši družbi, v naši državi za enakopravnost spolov kar dobro poskrbljeno.

Ko pa sem začela prebirati gradivo, ki nam je bilo na voljo, sem ugotovila, da gre v osnovi za dve stvari. Za enakopravnost spolov in enakost spolov. Enakopravnost pomeni samo pravno enakost moških in žensk. Enakost spolov pa je širši pojem, ki vključuje tako pravno enakost kot dejansko enakost, ki se nanaša na resnične situacije v odnosu med spoloma. Tudi če uzakonimo enakopravnost, še ne pomeni, da imata oba spola v vsakdanjem življenju enake možnosti.

Med drugim je na zaključni prireditvi natečaja Evropa v šoli o tem govoril tudi zunanji minister, dr. Miro Cerar, ki nas je pozval, naj si za enake možnosti spolov prizadevamo čisto vsak dan. Ne samo s pravnimi predpisi, ampak tudi v medosebnih odnosih. Povedal je tudi, da moramo spoštovati drug drugega in sprejemati razlike, ki so med nami. To pa je pravzaprav bistveno. Enakosti spolov nikakor ne smemo razumevati kot istosti ali podobnosti žensk in moških, ampak kot sprejemanje drugačnosti med ženskami in moškimi ter enako vrednotenje teh razlik in različnih družbenih vlog.

Čez čas je stvar začela dobivati nek širši pomen in krog stvari, o katerih sem menila, da lahko pišem za natečaj, se je precej razširil. Ampak - zakaj bi sploh kaj napisala? Zakaj sem prebirala gradivo o tej temi?

Kot je dejal gospod minister, menim tudi jaz. Znanje bogati človeka. In ker sem ugotovila, da vem o vsem skupaj zelo malo, sem se takoj odločila, da razširim svoja krila vedenja. Začela sem dojemati, kako se vse prepleta in povezuje. Namen natečaja je namreč ravno v tem, da se mladi soočimo z družbenimi problemi, ki jih povsod srečujemo. S tem krepimo medsebojno razumevanje, solidarnost in strpnost drug do drugega. Že naslov letošnje teme pa sili h kritičnemu razmišljanju o tem.        Zato se mi zdi ta natečaj super, saj vsako leto izvem veliko novega o razpisani temi.      Vedno znova pa spoznavam, kako sta strpnost in povezovanje med ljudmi pomembni vrednoti, da lahko demokratična družba sploh funkcionira.

Po dolgem premisleku mi je torej končno uspelo najti način, kako zapisati svoje misli o enakosti med spoloma. To mi je očitno kar uspelo. Sama se sicer ne  primerjam rada z vrstniki ali s komerkoli, saj menim, da smo se vsi, ki smo se prijavili na natečaj, potrudili po svojih najboljših močeh. Zmagovalci smo torej vsi, ki smo kar koli ustvarjali in pri tem razmišljali o letošnji temi ter o pomembnosti Evrope za nas. To je bistveno. Letos sem bila prva pač jaz, drugo leto bo nekdo drug. Seveda sem vesela, da sem zmagala. Prvo mesto v državi se kar dobro sliši, vendar se mi zdi, da je večjega pomena tisti drugi del te nagrade. Znanje in zmožnost kritičnega razmišljanja, ki ju je vsak tekmovalec pridobil. To ima večji, širši pomen. Naloga nas tekmovalcev (ne glede na to, na katero mesto se je kdo uvrstil) je, da zavedanje o enakosti med spoloma ter pomembnosti Evrope za Slovenijo prenašamo na druge vrstnike, starše, znance in povabimo k sodelovanju na natečaj še druge mlade. S tem bo v Sloveniji še več razmišljujočih mladih ljudi, ki ne bodo samo tarnali in kritizirali, temveč bodo probleme skušali tudi reševati. To pa lahko prinese kaj dobrega celotni družbi.

Mateja Golc, 2. a

Gimnazija Ptuj

 

Mateja Golc z mentorico Marijo Mir Milošič, Pionirski dom v Ljubljani, maj 2019

(Foto: osebni arhiv)

 

Zmagovalci natečaja Evropa v šoli 2019 (različne stopnje in vrste tekmovanja), maj 2019

(Foto: osebni arhiv)

 

Snemimo roza - modra očala: Ustvarjajmo družbo enakih možnosti in priložnosti za dekleta in fante

Moja Špela

 

Danes je res lep dan. Sonce sije, vendar ni prevroče. Ravno pravšnji dan, da vam razkrijem del svoje življenjske zgodbe.

Imam 59 999 bratov in sester. Tretjina se jih je rodila sočasno z menoj, ostali so se mi na moji življenjski poti pridružili kasneje. Za naše rojstvo štejemo dan, ko  naše korenine prvič začutijo haloško zemljo. V resnici smo živeli že malo prej. Sedaj smo že pravi starci, z mnogimi spomini in izkušnjami.

Pripovedoval bom o moji Špeli, deklici, ki se je, odkar jo poznam in občudujem, prelevila že v pravo gospo.

Zgodba se prične v njeni rosni mladosti. Bila je precej mirno in tiho dekle. Svojega mnenja ni bila navajena izražati na glas. Do staršev je čutila veliko straho- spoštovanje. Ni se veliko družila s svojimi vrstniki. Imela je le starejšega brata Jakoba, s katerim pa se tudi ni posebej dobro razumela.

Vsi člani družine so mislili, da ji je usojen poklic učiteljice. Pa ni bilo tako. Velikokrat sem ji želel pomagati, a spregovoriti nisem mogel. Oni so ljudje, ne razumejo naše govorice.

Veliko se je morala učiti, ko pa se ni učila, je pomagala pri gospodinjskih opravilih. Nihče ni niti pomislil, da jo morda zanima kaj drugega. Bila je zelo bistro dekle, česar pa starši, kot marsikaj drugega, niso opazili. Tako kot je ona  skozi okno sobe opazovala mene, sem jaz njo. Drug drugega sva občudovala. Med mano, brati in sestrami ter njo se je stkala neka neopisljiva vez. Zelo nas je imela rada. Ko je prihajala iz šole, je vedno prišla na obisk. Prepevala nam je in nam pripovedovala o vsakdanjih rečeh. Vsi smo jo z navdušenjem poslušali. Vedno je tudi opravila delo, ki ga Jakob ni. On je bil namreč zadolžen za našo oskrbo, saj naj bi to delo zahtevalo močnega moškega. Tega, da Jakob v resnici ne dela, seveda nista razlagala staršem. Njemu je bilo prav, da mu ni bilo treba delati. Ona pa je to delala z neizmerno ljubeznijo do nas. Vsakomur od nas je namenila svoj čas. Resnično smo se vsi počutili bolje v njeni bližini. Kar čutil si, kako se je sok z večjo hitrostjo in močjo pognal po žilah. Dajala nam je energijo in voljo do rasti. Brez nje gotovo ne bi tako dobro uspevali. Motilo nas je le, da je oče mislil, da vse to počne Jakob. Zelo ga je imel rad in ker je mislil, da za nas, trse, skrbi on, ga je imel še rajši. Ko je prišla Špela domov, je bila skoraj vedno kregana, ker je tako dolgo hodila iz šole. Vedno je dobila kazen. Nikoli ni nič rekla, vedno je kazen odslužila in šla v sobo. Nikoli ni jokala, bila je namreč hvaležna za vse trenutke, ki jih je lahko prebila ob nas. Tako se je godilo leta in leta.

Špela je svoje najlepše trenutke preživljala z nami. To nam je sama povedala. Ko naj bi se učila, pa je velikokrat vzela v roke čopič, barve in list papirja. Slikala nas je v vseh letnih časih in delih dneva. Srečo je imela, da je okno sobe bilo obrnjeno v našo smer. Tako smo bili skupaj tudi takrat, ko je ni bilo ob nas. Morda se boste vprašali, zakaj neki nas je imela tako zelo rada. Pravzaprav niti ne vem. Že nekaj časa nazaj sem se odločil, da se s tem vprašanjem ne bom več ubadal in bom preprosto živel te srečne trenutke in ji skušal ljubezen vsako jesen vrniti.

Ampak njeno gimnazijsko šolanje se je zaključevalo in nekaj je bilo potrebno ukreniti. Ne bi mogli dopustiti, da se izšola za učiteljico. Odide od nas. Kaj bi brez nje? Pod Jakobovo roko bi hitro propadli. Njega delo v vinogradu ni zanimalo. Oče in mati pa sta bila prepričana, da sta krasna starša, ker lahko svojima otrokoma omogočita, kar si najbolj želita. Jakoba veseli delo na kmetiji, prevzel bo 60 000 trsov v vinogradu, Špela bo šla od doma, vesela, ker bo lahko poučevala. Vse bo, kot mora biti. Kaj bi namreč lahko žensko osrečevalo bolj kot biti učiteljica, medicinska sestra ali gospodinja? Moškega, ki je doma s kmetov, pa vsekakor najbolj od vsega veseli delo na kmetiji. Bolj kot sta se motila, se ne bi mogla motiti.

Dnevi so minevali. Špela je vedno bolj žalostna prihajala k nam. Malo še, pa bo na list papirja morala zapisati ime fakultete, na katero se bo vpisala. Ob misli na to se je verjetno počutila precej grozno. K sreči sta njeno potrtost opazila starša. Ne vem, zakaj ni enostavno povedala, da ne želi biti učiteljica. Ne morejo biti vse ženske učiteljice. Zakaj neki ne bi smela početi kaj drugega? Od nas sicer ne bi imela kaj dosti koristi, a za kruh bi imela.

Tistega dne se je odela v črno. Kot da nas zapušča. Dan se je res vlekel. Dolgo je ni bilo nazaj. Začeli smo že sumiti, da je morda res ne bomo več videli. Mračilo se je že, ko smo na hribu zagledali mlado gospodično. Bila je nasmejana. Ko pa so njene oči zagledale nas, je nasmejani obraz v hipu izginil. Ne vem, kaj se ji je takrat pletlo po glavi. Dolgo je nepremično stala. Nato pa se je s plašnimi koraki podala naprej proti domu. Takrat sem jo prvič videl in slišal jokati.

Čez nekaj časa je prišel Jakob. Ne vem, zakaj ni česa ukrenil, ko je bil še čas za to. Rekel ji je nekaj, kar me je zelo razburilo. »Že mora biti tako. Saj nisi vendar mislila, da boš za vedno lahko delala v vinogradu. To je moško delo. Preveč bi se izčrpala.« Mislil je, da jo bo pomiril, vendar je ni. Nekaj minut sta objeta sedela v mrzli travi. Nato pa je spregovorila Špela. Prvič se je odločno postavila zase. »V tisti tihi sobi nas je sedelo kakih štirideset. Vsi z enako nalogo, da napišemo na list ime fakultete, ki jo želimo obiskovati. Za to smo imeli 15 minut časa. Večina je razred zapustila že po prvi minuti. Jaz pa sem sedela in strmela skozi okno. Nisem mogla zapisati ničesar. Kot da bi bilo moje življenje odvisno od te odločitve. Minuto pred koncem, ko so se profesorji že spraševali, kaj delam,  sem se odločila. Zakaj bi morala postati učiteljica? Kdo mi je to vtepel v glavo? Zakaj ne bi smela početi tistega, kar me veseli? In zakaj bi me to, da sem ženska, pri tem tako zelo oviralo? Kaj še ni nihče slišal ženske oblike samostalnika vinogradnik? Postala bom vinogradnica. S tresočo se roko sem na list zapisala: Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede. Oddala sem list in z dvignjeno glavo zapustila prostor. Profesor je nekaj zaklical za menoj, vendar ga nisem želela slišati. Polna elana in idej sem se odpravljala domov. Ko pa sem prispela na vrh sosednjega hriba, sem zagledala naš vinograd in hišo ob njem. Zastala sem in se začela zavedati, kaj sem storila. Kaj naj rečem doma?«

Vsi bratje in sestre smo jo presenečeni poslušali, Jakob pa je imel kar odprta usta. Ni vedel, kaj naj reče. Tišina je bila predolga in precej mučna. »Prav si storila,« ji je rekel. Špela ni pričakovala takega odziva. »Vedno si vse naredila namesto mene, ne vem, kako ti je to uspelo in kako se ti sploh to da, ker mene to delo niti malo ne privlači. Če si do zdaj vse delala, zakaj ne bi mogla še naprej. Ne vem, zakaj ti vinogradi toliko pomenijo, ampak jaz se jim z veseljem odpovem.« Špela ga je objela.

Sledil je težji del dneva. Jakob in Špela sta s strahom hodila proti domu. Oče in mati sta bila čemernega obraza, saj sta bila otroka pozna. Za čudo jima nista rekla ničesar. Sedli so k večerji. Vse je bilo tiho. Nihče ni želel spregovoriti prvi. Vsak je imel v glavi drugačno podobo tistega dne. Spregovorila je Špela in povedala, kako se je odločila. Oče je bil tako šokiran, da je obnemel. Ne vem, kako v vseh teh letih nista opazila, kako nas ima Špela rada. Nista nikoli videla njenih slik? Nista nikoli slišala njenih pesmi iz vinograda? Očitno ne. Vstala je in odšla v sobo. Sedla je na okensko polico in nas opazovala. Smilila se mi je. Prvič v življenju se je postavila zase, pa še zdaj ni bilo prav.

Oče ni več kaj dosti govoril z njo. Na prvi študijski dan ji je rekel: »Prav, če si se ti tako odločila, naj bo tako. Vinograd te bo čakal, in ko boš imela svoje prvo vino v kleti, ki bo užitno, me pokliči.« Špela se je nasmejala in ga objela. Obljubila mu je, da bo najbolj pridna študentka daleč naokoli.

In je šla. Dolgo je nismo videli. V tistem času je za nas skrbel oče; še sreča, da so mu pomagali sosedje. Nekega poletnega jutra, ko je bila še rosa, smo jo zagledali na vrhu sosedovega hriba. Ko nas je zagledala, je pričela teči. Tekla je vso pot v dolino in potem še na naš hrib. Vsakomur od nas  je namenila besedo in šele potem je šla obiskat starša. Povedala jima je, da je na predavanjih več kot polovica žensk, da ji bo uspelo, da ni pomembno, kakšnega spola je. Vinograde nosi v srcu že od rojstva, zato ni možnosti za neuspeh.

Od tistega dne je naša gospodarica Špela. Zelo dobro ji gre in še vedno z istim žarom kot v gimnaziji opravlja delo. Seveda ima tudi delavce in delavke, saj nas je toliko, da sama ne bi zmogla vsega, ampak ne zato, ker je ženska. Noben moški ne bi bil tako dober gospodar, kot je Špela, v to sem prepričan.

Ko je dala očetu pokusiti svoje vino, je bil navdušen. Naše vinogradništvo se je razcvetelo. Naše in Špelino vino pobira najvišja priznanja na tekmovanjih. Uredila je nekaj sob za goste. Tako je pri nas zmeraj veselo, saj imamo vedno vse zasedeno.

Še vedno se pogovarja z nami in nam poje. Svoja umetniška dela pa je začela kazati tudi drugim. In naša klet je prav posebna. Polna ni samo sodov vina, ampak tudi slik.

Dolgo je čakala na te trenutke. Življenje zajema z veliko žlico in vsi imamo veliko od nje. Vsem nam je koristilo, da se je tako opogumila in se postavila zase. Mislim, da marsikatere sanje umrejo prav zaradi tega, ker ljudje ne zberejo poguma in ne spregovorijo.

Včeraj je bila trgatev. Tako sem zdaj spet za kakšen kilogram lažji. Špela je zadovoljna z nami. Rekla nam je, da smo bili letos zelo pridni in da bo polna klet. Veseli me, da to slišim.

Upam, da bo na svetu čim več takšnih zgodb, kot je moja. S tem bo svet boljši in lepši, saj bo vsak delal tisto, kar rad počne. Delo bo opravljeno prej, pa še rezultati bodo boljši.

 

Haloški trs

(Zapisala Mateja Golc, Gimnazija Ptuj)