Izmenjava z indijsko St. Mark's Public School natisni E-pošta

Indija. Dežela z bogato kulturno dediščino, dežela velikih razlik in nasprotij, dežela, ki smo jo imeli priložnost spoznati tudi dijaki ptujske gimnazije.

Naša gimnazija je v tem šolskem letu skupaj z indijsko šolo St. Mark's Public School ponovno organizirala mednarodno izmenjavo, v kateri je sodelovalo deset slovenskih ter osem indijskih dijakov. Od trenutka, ko smo se od vrstnikov iz Indije, ki smo jih v Sloveniji gostili jeseni 2019, poslovili, smo nestrpno odštevali dneve do našega potovanja v to barvito državo.

14. 1. 2020 je prišel ta dan in tako smo se v spremstvu ravnatelja ptujske gimnazije, Boštjana Šeruge, ter profesorja Igorja Šeruge na vse zgodaj  odpravili proti letališču v Gradcu, od koder smo poleteli v München. Let iz Münchna v New Delhi je bil veliko daljši in vsi smo bili zadovoljni, ko smo po mnogih urah v zraku ponovno stopili na trdna tla. Na letališču so nam naši gostitelji z njihovimi družinami izrekli dobrodošlico ter nas odpeljali na svoje domove.

Ko sem sedla v avto gostitelja in njegove družine, sem doživela prvi kulturni šok. Opazila sem, kako neurejen je v Indiji promet. Nihče se ne drži prometnih predpisov. Črt na cesti ne upoštevajo, ponekod jih niti ni. Tudi prometnih znakov nisem videla prav veliko. Pešci, oblečeni v pisana oblačila, se prosto sprehajajo med avtomobili, prehodi za prečkanje cest tam ne igrajo nobene vloge. Ceste so preplavljene ne le z avtomobili, kolesi, tovornjaki ter pešci, ampak tudi z rikšami, kravami ter opicami. Ob cestah se odvija vse, česar se človek lahko spomni: od pripravljanja hrane in friziranja do popravljanja motorjev, varjenja ter oblikovanja kovin. Revščina se na vsakem koraku meša z bogato kulturno zapuščino. Indijskim cestam tako rekoč vladata gneča in kaos.

Zdelo se je nemogoče, ampak avtomobil nas je varno dostavil do velike stavbe roza barve. Ta stavba je bila v naslednjih dneh moj dom. Naslednje presenečenje sem doživela, ko sem v kopalnici, tako drugačni od tistih, na katere smo navajeni v Sloveniji, iskala toplo vodo. Nisem je našla. To se mi je zdelo za hišo, opremljeno z vrhunsko tehnologijo, popolnoma nemogoče.

Prva noč v tuji deželi se je hitro prevesila v nov dan, ki je bil namenjen druženju ter boljšemu spoznavanju z gostiteljskimi družinami. Drugačnost, barvitost, začinjena hrana ter seveda dezinfekcijska sredstva so bili naši sopotniki na vsakem koraku. Nekateri smo dan preživeli v mogočnih templjih, kjer smo celo dobili priložnost sodelovati pri verskih ritualih, spet drugi so se udeležili tradicionalne indijske poroke, za vse pa je bil dan prav gotovo poln novih vtisov ter nepozabnih trenutkov.

Naslednji dan smo se Ptujčani odpravili na petdnevni izlet po Indiji.  Potovali smo z avtobusom in vožnja je zaradi neurejenosti prometa ter nepredstavljive gneče trajala precej dolgo. Čeprav smo na avtobusu preživeli skoraj pet ur, nam ni bilo dolgčas. Zanimivo je bilo opazovati pokrajino ter obcestna naselja, tako drugačna od naših. Ženske v pisanih oblačilih, ki so na glavah nosile velike posode, moške, ki so ob cesti prodajali različne izdelke… Ko smo prispeli v mesto Agra, smo se nastanili v hotelu, se nekoliko odpočili in se razveselili tople vode, nato pa znova krenili na pot - tokrat proti mogočni utrdbi, skoraj v celoti grajeni iz kamna oranžno rdeče barve. Družbo so nam ves čas delale prikupne opice, ki so poskrbele, da ni manjkalo dobre volje. Ko smo zapustili utrdbo, smo krenili proti znamenitemu Taj Mahalu. Na poti nas je presenetil močan naliv, neznačilen za ta letni čas. Čeprav smo s seboj imeli nekaj dežnikov, smo bili premočeni do kosti. A to nas ni ustavilo in nadaljevali smo svojo pot raziskovanja indijske zgodovine.   Pred vstopom  v ta  mogočni mavzolej smo posneli še nekaj skupinskih fotografij, nato pa se popolnoma prepustili lepoti edinstvene arhitekture.

Po končanem ogledu smo se vrnili v hotel na večerjo. Hrana je bila, kot je za indijsko kulinariko značilno, precej začinjena.

Naslednji dan smo vstali zgodaj, se vkrcali na avtobus in krenili proti nacionalnemu parku Rathambore. Na poti smo se ustavili, da smo si ogledali starodavno palačo Fatehpur Sikri, v nacionalni park pa smo prispeli šele zvečer. Ogledali smo si še poučen dokumentarni film o življenju tigrov, nato pa se utrujeni odpravili spat.

Tretji dan smo vstali še bolj zgodaj kot prejšnje dni, se toplo oblekli  in se v odprtem avtobusu, zaviti v odeje, odpeljali v safari opazovat divje živali. Videli smo črede srnjadi, pave, številne pisane ptice, antilope, sove, orle in aligatorje, imeli pa smo tudi izjemno priložnost čisto od blizu opazovati tigra. Kasneje smo obiskali še delavnico, kjer smo si ogledali, kako domačini ročno izdelujejo spominke, vezejo preproge, šivajo in slikajo. Bili so zelo gostoljubni in za nas so pripravili tudi delavnico izdelovanja prtičkov.

Popoldne smo znova zasedli svoja mesta na avtobusu.  Vožnja od nacionalnega parka do rožnatega mesta Jaipur je trajala štiri ure in tokrat so promet poleg krav ovirale tudi kamele.

V Jaipuru smo ostali dva dni. Prvi dan smo si ogledali Hawa Mahal, ki je nekoč služil kot dom ženskam plemiškega rodu, Jal Mahal ali vodno palačo ter  utrdbo Amber Fort, skozi katero so korakali sloni. Popoldne smo preživeli na bazarju, kjer smo nakupovali ter se preizkusili v barantanju s prodajalci.

Zadnji dan izleta smo si pred vrnitvijo v New Delhi ogledali še neko utrdbo, kjer smo videli največji top na svetu, preostanek dopoldneva pa preživeli v družbi mogočnih in nadvse prijaznih  slonov. Zvečer smo se varno vrnili v indijsko prestolnico, kjer so nas že pričakovali gostitelji z družinami. Zamuda je bila zaradi kaotičnih razmer na cestah seveda neizogibna.

Naslednje jutro smo se skupaj z gostitelji odpravili v šolo, kjer so za nas pripravili prav poseben sprejemni obred. Na čela so nam narisali rdeče pike, okrog vratu pa nam nadeli ogrlice iz oranžnih cvetlic. Po končanem obredu smo obiskali tržnico. Namesto avtobusa smo tokrat uporabili veliko hitrejši metro. Presenetilo me je predvsem dejstvo, da obstajajo za moške in ženske ločeni vagoni. Popoldne smo preživeli v družbi gostiteljev in njihovih družin.

Tudi drugi dan po vrnitvi z izleta smo preživeli v šoli. Udeležili smo se prireditve, na kateri je bil tudi slovenski ambasador, dr. Marjan Cencen. Prireditev je vključevala številne točke tradicionalnih indijskih plesov ter podelitev certifikatov o sodelovanju v izmenjavi.

Naslednji dan smo skupaj z gostitelji krenili na izlet. Obiskali smo hindujski in sikovski tempelj ter tempelj Lotus, v katerem so dobrodošli pripadniki vseh religij.  Pred vstopom v templje smo morali sezuti čevlje; če smo želeli v sikovskega, smo si morali še z ruto pokriti lase. Notranjščina templjev je bila zelo zanimiva. Ljudje so plesali, peli, izvajali različne rituale ter meditirali. Po  vrnitvi v šolo smo popoldne preživeli z družinami.

Tudi naš zadnji dan v New Delhiju ter zadnji v Indiji nasploh smo preživeli v šoli. Obiskali smo učno uro joge ter se naučili kuhati nekaj tradicionalnih indijskih jedi.

Zadnje popoldne v Indiji smo preživeli z gostiteljskimi družinami, ki so nas pred odhodom na letališče zasipale z darili.  Na poti na letališče sem še zadnjič opazovala dogajanje ob cestah, opazovala Indijo.

Na letališču smo se od svojih gostiteljev ter družin poslovili, se  poslednjič objeli ter se drug drugemu zahvalili za to nepozabno izkušnjo. Steklo je tudi nekaj solz, a razšli smo se srečni, polni lepih spominov.

Vesela sem vrnitve v Slovenijo. Še danes z velikim zanosom pripovedujem o barvitosti Indije. O drugačnosti. Ne morem niti mimo revščine, ki je vtkana v indijski vsakdan na vsakem koraku. O živečih na ulicah v kartonastih škatlah. O bosih služabnikih na marmornatih ploščah. O kaosu na cestah. O gostoljubnosti. Drugačni hrani. Mogočni zgodovini … Še se bom vrnila. Indija je name naredila velik vtis. Je izkušnja, ki jo bomo popotniki te izmenjave nosili v srcu celo življenje.

 

Alja Rozman, 3. a